Je običajno počasi potekajoča bolezen sklepnega hrustanca, ki praviloma ne povzroča hujše invalidnosti. Za razliko od revmatoidnega artritisa nikoli ne prizadene drugih organov. Je najpogostejša revmatska bolezen. Njena razširjenost raste s starostjo. Pred 34. letom jo ima 0,1 %  prebivalstva, po 55. letu pa že več kot 80 %.

 

Najmočnejša biološka dejavnika tveganja za njen nastanek sta starost in dednost, okoljski pa so: debelost, prekomerne in nepravilne obremenitve ter predhodne poškodbe sklepov.

 

Sklepni hrustanec je gladko tkivo, ki pokriva sklepne dele kosti in omogoča neovirano gibanje sklepov ter blaži statične in dinamične obremenitve obsklepne kostnine.

 

Pri osteoartrozi se sklepni hrustanec stanjša, postane drobljiv, mestoma lahko tudi izgine. Sklepni prostor se zoži, statične in dinamične obremenitve sklepa pa se prenašajo neposredno na obsklepno kostnino, ki se odzove s tvorbo kostnih izrastkov in cist.

Klinično se to odraža z bolečino, škripanjem v prizadetih sklepih in okorelostjo po vsakem daljšem počitku. Sklepi dostikrat, zlasti po obremenitvah, prehodno tudi otečejo. Z napredovanjem bolezni se odebelijo in razoblikujejo, zmanjša se njihova gibljivost in funkcionalnost.

 

Osteoartrotične spremembe hrbtenice lahko povzročajo zaradi ožanja hrbteničnega kanala tudi nevrološke težave.

 

Najpogosteje so prizadeti mali sklepi prstov rok z značilnimi odebelitvami (t.i. Haberdenovi in Bouchardovi vozliči), kolena, kolki in najbolj gibljiva dela hrbtenice, vratni in ledveni.

 

Osteoartrotičnih procesov ne znamo preprečiti ali jih ustaviti.

Posledice, zlasti bolečino, blažimo s protibolečinskimi in protivnetnimi zdravili, s fizikalno terapijo in primernim življenjskim slogom, ki vključuje redno, zmerno telesno vadbo, vaje za krepitev mišic, vzdrževanje primerne telesne teže ter izogibanje prekomernim in nepravilnim obremenitvam.

 

Pri napredovali bolezni prihaja v poštev vstavitev umetnega sklepa.