Fibromialgija je pod različnimi imeni (revmatizem, fibrozitis) poznana že dolgo (prvi opis iz leta 1850).
Vrsto let je veljala za izmišljeno, saj težav obolelih ni bilo mogoče dovolj dobro objektivizirati.
Medicina ji je pričela večjo pozornost posvečati šele po letu 1993, ko jo je kot sindrom uradno priznala Svetovna zdravstvena organizacija.
Pojavlja se pri 2-3% prebivalstva. Najpogosteje zbolijo ljudje stari okoli 40 let, lahko pa prizadene tudi otroke, mladostnike in starejše. Ženske obolevajo 3-7 krat pogosteje. Zbolijo v glavnem na videz zdravi, lahko pa se pojavi tudi pri bolnikih s kroničnimi boleznimi kot so revmatoidni artritis, sistemski lupus eritematozus, Sjögrenov sindrom in hipotiroza. Pri večini se klinična slika razvija počasi, intenzivnost simptomov pa niha.
V polovici primerov lahko začetek bolezni povežemo z resnim fizičnim ali psihičnim stresom, z okužbami (virusnimi, boreliozo), z zdravili (zniževanje ali ukinitev glukokortikoidov), neredko pa se pojavlja tudi pri ljudeh s stenozo vratne hrbtenice.
Pogostejše pojavljanje v nekaterih družinah kaže, da je pri nastanku bolezni pomembna tudi genetika.
Običajno imajo bolniki izrazite, difuzne mišične bolečine (podobne kot pri gripi), navajajo pa tudi:
-utrujenost
-nespečnost
-jutranjo okorelost
-težave s koncentracijo in spominom (fibrofog)
-motnje razpoloženja
-glavobol
-nizek krvni tlak
-omotičnost in motnje ravnotežja
-odrevenelost in mravljinčenje rok in stopal
-preobčutljivost na zunanje dražljeje
-prebavne motnje (driska, obstipacija, kolike)
-motnje uriniranja (bolečine, pogosto uriniranje, krči mehurja)
Večina ima v difuzno bolečih mišicah in njihovih narastiščih posebej občutljive točke (tender points).
Diagnozo postavimo na osnovi anamneze in kliničnega pregleda (merila ACR iz leta 2010).
Predhodno je potrebno z ustreznimi preiskavami izključiti vse druge diferencialno diagnostične možnosti, predvsem hipotirozo, določena revmatska, ortopedska in nevrološka obolenja ter bolezni prebavnega in urinarnega trakta.
Fibromialgija in avtonomni živčni sistem
(verjetna verižna reakcija pri razvoju bolezni)
Avtonomno živčevje, ki ni pod kontrolo naše zavesti, regulira delovanje srčno-žilnega sistema, notranjih organov in vpliva tudi na imunski sistem. Delimo ga na simpatik in parasimpatik, ki fiziološko delujeta usklajeno in recipročno.
Hipotalamus usmerja delovanje avtonomnega živčevja, na osnovi informacij, ki jih sprejema iz zunanjega in notranjega okolja.
Večinoma je organizem pod vplivom parasimpatika, po potrebi pa se za krajši čas aktivira simpatik, ki pripravi organizem za potrebe povečane aktivnosti.
Neustrezna trajna aktivacija simpatika in posledična prekomerna obremenitev tarčnih organov,
najverjetneje vodita v razvoj klinične slike fibromialgije.
Zdravljenje fibromialgije je usmerjeno k blaženju vplivov prekomerno aktiviranega simpatika.
Poleg zdravil in psihoterapije so pomembni tudi splošni ukrepi kot so primerna fizična aktivnost, ustrezna prehrana ter higiena spanja.
