Bolezen se ponavadi začne na spodnjih okončinah kot akutni monoartritis, če traja dalj časa, pa lahko preide v kronično poliartikularno obliko in prizadene tudi sklepe na zgornjih okončinah.
Putiko imajo v glavnem moški srednjih let, pri ženskah je redka, še zlasti pred meno.
Klinična slika je posledica vnetja povzročenega z uratnimi kristali, ki se najpogosteje odlagajo v sklepna in obsklepna tkiva, podkožje (tofi), od parenhimskih organov pa v ledvica (ledvični kamni).
Nastajajo zaradi povišane koncentracije sečne kisline. Sečna kislina je končni produkt razgradnje purinov. Koncentracija v krvi je rezultat njenega nastajanja in izločanja. Motnje v metabolizmu purinov so dostikrat gensko pogojene, koncentracijo pa povišujejo tudi debelost, alkohol, ledvične bolezni in jemanje nekaterih zdravil (acetilsalicilna kislina, diuretiki, kemoterapevtiki).
Nastajanje kristalov dodatno pospešujejo nižja zunanja temperatura, dehidracija, mirovanje in poškodbe.
Najpogosteje prizadeti sklepi so sklepi stopal, gležnji in kolena.
Akutni urični artritis 1. metatarzofalangealnega sklepa imenujemo podagra.
Akutni urični artritis se ponavadi z izrazitimi lokalnimi znaki vnetja (bolečina, rdečina, lokalna vročina) razvije v nekaj urah. Lahko ga spremljata tudi povišana telesna temperatura z mrzlico in levkocitoza.
Odlaganje uratnih kristalov v podkožje lahko povzroči nastanek celulitisa.
Prvi napadi v večini primerov brez terapije v nekaj dneh izzvenijo, pri dalj časa trajajoči nezdravljeni bolezni pa običajno trajajo več tednov.
Sum na putiko postavimo na osnovi anamneze, klinične slike in laboratorijskih izvidov, dokončno pa diagnozo potrdimo z dokazom uratnih kristalov v sklepni tekočini ali podkožju.
Zdravljenje putike delimo na zdravljenje akutnega vnetja in na preprečevanje zagonov akutnega vnetja.
Preprečevanje zagonov, tako z zdravili kot s primernim življenskim slogom, je zelo pomembno, saj lahko le tako preprečujemo nastanek strukturnih sprememb, ki se ob ponavljajočem akutnem vnetju sčasoma razvijejo na prizadetih področjih.
Ker imajo bolniki s putiko dostikrat pridružen metabolni sindrom in zaradi tega povečano tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni, moramo pri njih redno spremljati tudi krvni tlak, krvni sladkor, maščobe v krvi in skrbeti za primerno telesno težo.
